Nastop učencev na svečani akademiji ob 120-letnici rojstva Edvarda Kocbeka
V petek, 27. septembra 2024, je v Kulturno-upravnem središču Sveti Jurij ob Ščavnici potekala svečana akademija, posvečena 120-letnici rojstva našega znamenitega rojaka Edvarda Kocbeka. Na njej so se uspešno predstavili tudi učenci naše šole, in sicer z glasbeno-deklamatorsko točko, v kateri so združili sodobno glasbo ter izbrane Kocbekove pesmi. Ema Bolkovič, Veronika Slokan in Marina Štuhec so deklamirale pesmi Zemlja, Čuj, deklica, jablanov cvet in Molitev, glasbeno zasedbo, ki je kot protiutež deklamacijam izvajala udarno rock glasbo, pa so sestavljali Nika Kovačič, Lana Rozmarič, Aljoša Štrakl in Erik Zemljič. Povezovalna nit točke je bil verz iz pesmi Molitev »Nikoli ne bom prenehal biti. Nikoli.«, ki so ga učenci v slovenskem in tudi angleškem jeziku ponavljali skozi celotno točko ter tako poudarjali avtorjevo nesmrtnost. Njihova mentorja sta bila Simon Alatič in Maja Strah.
Sicer pa je bil Kocbek eden najvidnejših slovenskih literatov 20. stoletja, ki ga poznamo kot pesnika, pripovednika in prevajalca. Najpomembnejši del njegovega literarnega ustvarjanja je poezija, v kateri razmišlja o usodi sodobnega človeka, ki ga prevevajo občutki tesnobe, strahu in svobode, zlasti pa želja po resnici. Napisal je pesniške zbirke Zemlja, Žerjavica, Rane, Lipicanci, Tudi čez ta prepad moram, Groza, za katero je leta 1964 prejel Prešernovo nagrado. Avtorja poznamo tudi kot pripovednika, naslovi njegovih pripovednih del in esejev pa so Tovarišija, Strah in pogum, Listina, Črna orhideja, Krogi navznoter, Sodobni misleci in druga. Ukvarjal se je še s prevajanjem iz nemščine in francoščine, iz slednje je prevedel več pomembnih del, na primer dela H. Balzaca, de Maupassanta in drugih. Edvard Kocbek pa ni bil samo literat, ampak tudi publicist, urednik in politik ter velik vizionar, ki se je s svojim delom zapisal na zemljevid slovenske zgodovine.
Zapisala: Maja Strah
Fotografija: Monika Čuš